Disketa

Disketa je zunanji spominski medij, ki se imenuje se tudi gibki oz. mehki disk. Disketa je lahek upogljiv disk, zaprt v plastičen ovitek. Tako po velikosti kot po zmogljivosti so diskete mnogo manjše od trdih diskov. Veliki so bodisi 5,25 palca (13,13 cm) bodisi 3,5 palca (8,8 cm). Nanje lahko običajno shranimo od 0,5 do 2 megabajta podatkov. Diskete so poceni in dovolj lahke, da jih lahko pošiljamo po pošti, imajo pa manjše hitrosti dostopa in manjše kapacitete kot trdi diski. Način zapisa podatkov je tako kot pri trdih diskih magnetni.

Diskete so bile med sedemdesetimi in devetdesetimi leti najbolj razširjen tip prenosnega medija, ki pa so ga zaradi občutljivosti in potreb po shranjevanju večjih količin podatkov že skoraj popolnoma nadomestili optični mediji in Flash pomnilnik. Kljub temu nekateri sodobni operacijski sistemi pri inštalaciji še vedno zahtevajo podatke z diskete za prenos določenih podatkov (npr. zunanjih gonilnikov za Windows XP), sama disketa pa ostaja sinonim za shranjevanje podatkov (npr. v obliki ikone v uporabniških vmesnikih večine pisarniških programov).

USB ključ

USB-ključ je majhen priročni zunanji pomnilnik. Uporablja se za prenos podatkov med digitalnimi napravami (računalniki). Ima mnogo večjo kapaciteto kot disketa in je preprostejši za uporabo od CD/DVD zapisovalnika. Narejen je iz ROM (flash RAM) čipov. Nima svoje energije za delovanje, jemlje jo iz gostitelja (računalnika). Razvili so ga v IBM leta 1998 kot zamenjavo za disketnik. Novejši modeli omogočajo zagon računalnika in programov in imajo nekaj GB prostora za shranjevanje.

Glavni deli:

  • ploščica tiskanega vezja (TIV) s spominskim integriranim vezjem (NAND Flash) za shranjevanje podatkov, kontrolna elektronika za vpisovanje in branje in kristalni oscilator s fazno zaključeno zanko (phase-locked loop – PLL)
  • moški del type-A USB konektor
  • plastično, kovinsko ali gumijasto ohišje
  • Dodatno ima lahko še
  • LED diodo, ki indicira prenos podatkov (branje oziroma pisanje)
  • stikalo za zaklepanje
  • pokrovček za USB konektor

NAS naprave

NAS naprava je namenjena shranjevanju in dostopu do podatkov preko mrežne povezave. Vsi sestavni deli so prilagojeni temu, da naprava učinkovito opravlja svoje delo. Poleg računalnikov na NAS lahko povežemo tudi tiskalnike, IP kamere, zunanje diske, jim razširimo kapaciteto … (odvisno od modela). Pri hrambi vaših podatkov se lahko v napravi implementira zaščito podatkov, saj se te naprave uporabljajo tudi predvsem kot enote za varnostne kopije.

Pomnilniška kartica

Pomnilniška kartica je mediji, ki se v zadnjem času izjemno hitro širi. Z njimi so opremljeni digitalni fotoaparati, v zadnjem času pa tudi veliko mobilnih telefonov, osebnih organizatorjev (pda), predvajalnikov in celo video kamer. Spominska kartica je elektronski pomnilniški medij za shranjevanje podatkov. Uporablja se v različnih napravah kot so digitalni fotoaparat in kamera, prenosni računalnik, mobilni  telefon, prenosni predvajalec glasbe (mp3 player), konzola za video igrice in drugo.

Glavne značilnosti so:

  • možnost večkratnega prepisovanja podatkov
  • hranjenje podatkov brez napajanja
  • majhna velikost
  • robustnost (delujejo tudi v temperaturno manj prijaznih pogojih).


 

Tračne enote

Začetki naprav za varnostno kopiranje segajo tja v čase luknjanih kartic. Bolj resno smemo o varnostnih kopijah govoriti z nastankom tračnih enot, ki jih uporabljamo še danes. No, podobnost takratnih tračnih enot in današnjih je dejansko le v osnovni tehnologiji – magnetnem traku, na katerega se linearno zapisujejo podatki. V osnovi ločimo dve tehnologiji za zapis podatkov na trak – linearno in vijačno. Varnostne kopije se v veliko primerov generirajo prav na trakovnih oz. tračnih enotah. Le-te so hitre, priročne in nanje se lahko shrani na stotine GB podatkov. Prav to je povzročilo, da so tračne enote še danes najbolj priljubljene naprave za varnostno shranjevanje podatkov. Lahko se odločimo za izdelavo varnostne kopije, ki je namenjena le kar najhitrejši rešitvi ob odpovedi sistema, ali pa za redno in periodično izdelavo varnostnih kopij, ki jih hranimo daljše časovno obdobje in imajo namen arhiviranja.

DAT (Digital Audio Tape)

Tračne enote DAT so danes še vedno najbolj razširjen sistem za shranjevanje varnostnih kopij podatkov. Standard DAT je zasnovan na 4-milimetrskem traku, ki izhaja neposredno iz sistemov, prvotno razvitih za digitalni zapis zvoka (od tod tudi oznaka DAT). V praksi poznamo danes že štiri tipe enot DAT: DDS-1, DDS-2, DDS-3 in DDS-4. Začelo se je z 60-metrskimi trakovi DDS-1, ki nudijo prostora za 2 GB podatkov brez stiskanja in 4 GB s stiskanjem. DDS-2 je zmogljivost podvojil na 4 oziroma 8 GB. DDS-3 uporablja že 125-metrske trakove, ki zmorejo precej več – do 12 GB brez stiskanja in 24 Gb s stiskanjem. Najnovejše enote DDS-4 to vrednost povečujejo na 20 GB brez in 40 GB s stiskanjem. Hitrost prenosa podatkov najzmogljivejših različic je 2,2 MB/s. Namenjene so predvsem manjšim do srednje velikim strežnikom.

AIT ( Advanced Intelligent Tape )

Osnova je 8 – milimetrski, trdnejši, tanjši trak, ki ima boljšo prevleko od starejših tračnih sistemov. Tračne enote AIT so na voljo v različnih izvedbah, zmorejo pa hraniti med 25 GB in 35 GB (50 in 70 GB s stiskanjem) podatkov na eni kaseti s hitrostmi prenosa podatkov, ki dosegajo 3 MB/s (6 MB/s s stiskanjem)

SLR ( Scalable Linear Recording )

Tudi tu obstajajo različice, med njimi SLR24, SLR32 in SLR50. Najzmogljivejši model SLR50 omogoča zapis do 25 GB podatkov (50 GB s stiskanjem), hitrost prenosa pa dosega 4 GB/s.

RAID polje

RAID (Redundant array of independent disks; originally redundant array of inexpensive disks) je standard povezovanja dveh ali več trdih diskov in upravljanja z njimi, ki je nastal z namenom, da bi lahko več manjših in počasnejših posameznih fizičnih diskov povezali v večjo in hitrejšo in/ali bolj zanesljivo logično enoto.

Poznamo več vrst raid povezovanja:
Raid 0 – Striping:– Zagotavlja izboljšano zmogljivost in dodaten prostor, vendar ni odporen na napake. RAID 0 razdeli I/O operacije na enako velike bloke, ki jih enakomerno razporedi po dveh diskih, možno je uporabiti tudi več kot dva diska. RAID 0 polje je možno narediti tudi z ralično velikimi diski, vendar je prostor, ki ga pridobimo v polje velik le toliko kot je velik najmanjši disk v polju. Zanesljivost RAID 0 je enaka zanesljivosti posameznega diska deljena s številom diskov v polju.

RAID 1 – Mirroring: Podatki se identično zapisujejo na dva diska (ali več). V primeru odpovedi enega diska imamo vse podatke na drugem.

RAID 5: Podatki se zapisujejo na tri (ali več) diskov. Izmenično se del podatkov zapisuje na dva diska, na trtjega pa se zapišejo paritetni podatki. V primeru odpovedi enega diska lahko iz preostalih povrnemo izgubljeno vsebino (kombinacija RAID 0 in RAID 1).

RAID 10 (zrcaljenje + “striping”): Kot zadnjo kombinacijo RAID polj, ki je uporabna v domačem okolju, smo izbrali tip 10. Ta inačica je nekoliko kompleksnejša od predhodnikov, saj vsebuje tako lastnosti RAID 1 kot RAID 0. Polje lahko ustvarimo, ko imamo na voljo (vsaj) štiri enake diske. Delovanje RAID 10 si lahko opišemo tako, da naredimo iz štirih diskov dva para. Najprej en par zvežemo v “striping” in ustvarimo zelo hitro polje, potem pa ta par “prezrcalimo” na drug par in to zelo hitro polje še zaščitimo pred izgubo podatkov. In seveda, spet, izgubimo polovico diskovnega prostora, ki smo ga kupili s posameznimi diski.

SSD disk

SSD diski (Solid-State Drive), namesto magnetnih plošč uporabljajo pomnilnik flash. S tem je disk mnogo hitrejši, manjši, neslišen, odporen na večino zunanjih dejavnikov in porabi precej manj energije. SSD diski so kompatibilni z večino priključkov (SATA, SAS, PCI-E, ...)

Bliskovni pomnilnik (NOR in NAND tip) je leta 1980 patentiral Dr. Fujio Masuoka, ko je delal za podjetje Toshiba in ga nato leta 1984 prvič predstavil strokovni javnosti. Ime bliskovni (flash) pomnilnik je bil predlagan od Masuokavega prijatelja, gospoda Shoji Ariizumi, ker ga je proces brisanja zaradi hitrosti spominjal na (flash) bliskovico fotoaparata.



 

Trdi disk

Trdi disk je vhodno izhodna naprava, namenjena shranjevanju podatkov. Dandanes so trdi diski vgrajeni skoraj v vsak namizni ali večji računalnik in pogosto tudi v druge elektronske naprave (npr. prenosni mp3-predvajalniki). Oglejmo si kako trdi diski delujejo.

Poenostavljeno gledano je trdi disk sestavljen iz naslednjih delov:

  • okroglih plošč
  • mehanizma za vrtenje plošč
  • bralno/pisalnih glav
  • mehanizma za premikanje glav
  • krmilnika

Podatki zo zapisani na magnetni plasti na okroglih ploščah, ki se vrtijo okoli svoje osi. Beremo oz pišemo jih s pomočjo bralno/pisalnih glav. Podatki se pri branju prenesejo v krmilnik, ki jih posreduje računalniku. Pisanje deluje podobno – podatki se prenesejo iz računalnika v krmilnik, ki poskrbi za zapis na ustrezno mesto.

Tipično se plošče v današnjih diskih vrtijo s hitrostmi 3600-10000 obratov v minuti. Pri tem glava lebdi ob površini plošče na kermaičnem drsniku, oddaljena od plošče približno 20 nm.

Podatki so na disku urejeni na naslednji način: koncentrične krožnice ki vsebujejo podatke se imenujejo sledi. Sled je razdeljena na sektorje, tj. dele sledi, ki tvorijo zaključene podatkovne enote. Sektor vsebuje uvodni del z naslovom, podatkovni del in del z biti za odkrivanje in popravljanje napak. Vse sledi z istim premerom na več ploščah se imenujejo cilinder.

Za dostopanje do podatkov na disku potrebujemo čas, ki ga imenujemo dostopni čas. Povprečen dostopni čas izračunamo tako, da seštejemo iskalni čas, vrtilno zakasnitev in čas prenosa podatkov. Iskalni čas je čas potreben za premik glave nad ustrezen cilinder (tipično 8-10 ms). Vrtilna zakasnitev je čas ki je potreben da se plošča zasuče toliko, da se pod glavo nahaja ustrezni sektor. Čas prenosa podatkov pa je čas ki ga potrebujemo da prenesemo podatke ki se nahajajo pod bralno/pisalno glavo v krmilnik (tipično 50-100 MB/s).