Trdi disk je vhodno izhodna naprava, namenjena shranjevanju podatkov. Dandanes so trdi diski vgrajeni skoraj v vsak namizni ali večji računalnik in pogosto tudi v druge elektronske naprave (npr. prenosni mp3-predvajalniki). Oglejmo si kako trdi diski delujejo.

Poenostavljeno gledano je trdi disk sestavljen iz naslednjih delov:

  • okroglih plošč
  • mehanizma za vrtenje plošč
  • bralno/pisalnih glav
  • mehanizma za premikanje glav
  • krmilnika

Podatki zo zapisani na magnetni plasti na okroglih ploščah, ki se vrtijo okoli svoje osi. Beremo oz pišemo jih s pomočjo bralno/pisalnih glav. Podatki se pri branju prenesejo v krmilnik, ki jih posreduje računalniku. Pisanje deluje podobno – podatki se prenesejo iz računalnika v krmilnik, ki poskrbi za zapis na ustrezno mesto.

Tipično se plošče v današnjih diskih vrtijo s hitrostmi 3600-10000 obratov v minuti. Pri tem glava lebdi ob površini plošče na kermaičnem drsniku, oddaljena od plošče približno 20 nm.

Podatki so na disku urejeni na naslednji način: koncentrične krožnice ki vsebujejo podatke se imenujejo sledi. Sled je razdeljena na sektorje, tj. dele sledi, ki tvorijo zaključene podatkovne enote. Sektor vsebuje uvodni del z naslovom, podatkovni del in del z biti za odkrivanje in popravljanje napak. Vse sledi z istim premerom na več ploščah se imenujejo cilinder.

Za dostopanje do podatkov na disku potrebujemo čas, ki ga imenujemo dostopni čas. Povprečen dostopni čas izračunamo tako, da seštejemo iskalni čas, vrtilno zakasnitev in čas prenosa podatkov. Iskalni čas je čas potreben za premik glave nad ustrezen cilinder (tipično 8-10 ms). Vrtilna zakasnitev je čas ki je potreben da se plošča zasuče toliko, da se pod glavo nahaja ustrezni sektor. Čas prenosa podatkov pa je čas ki ga potrebujemo da prenesemo podatke ki se nahajajo pod bralno/pisalno glavo v krmilnik (tipično 50-100 MB/s).



 

Posted in Reševanje podatkov.